|
Jezuiti doma Jezuiti po svetu Jezuitski poklic Duhovno središče Sv. Jožef, Ljubljana Jezuiti - Družba Jezusova Deset duhovnikov iz različnih delov Evrope se je leta 1539 odločilo, da medsebojno prijateljstvo krepkeje izrazijo. Ustanovili so Družbo Jezusovo, red, znotraj katerega so po poti evangeljskih svetov uboštva, čistosti in pokorščine želeli služiti Bogu in ljudem. Papež Pavel III. je 27. septembra 1540 potrdil osnutek ustanovnih listin. Skupina se je v začetku tridesetih let 16. stoletja začela zbirati ob Ignaciju iz Loyole, Basku, ko je študiral na pariški univerzi. Imel je poseben dar razločevanja duhov. Z metodo duhovnih vaj je pomagal sebi in drugim odkriti, kaj Bog pričakuje od njih. Gre za globlje prepoznavanje samega sebe, sveta in božjih skrivnosti. Prvi jezuiti so se vsega začetka posvečali skrbi za uboge, bolne in izkoriščane ter poučevanju ljudi v krščanskem nauku. Ko so ustanovili red in se dali na razpolago papežu osebno, se je njihovo delovanje razširilo še na troje zelo pomembnih področij: izvenevropski misijoni, šolstvo in utrjevanje vere v evropskih deželah, v katerih se je širila reformacija. Jezuitska duhovnost
Jezuitska duhovnost je v zadnjih desetletjih doživela preporod. Mnogi duhovni voditelji so se vrnili k izvirnim ustanoviteljevim besedilom in metodi. Ignacij Lojolski je duhovne vaje razumel kot šolo, v kateri se Bog osebno razodeva človeku, ki ga išče in se trudi spoznati njegovo voljo. Pomembno vlogo pri tem ima človekova lastna izkušnja, občutljivost za raznovrstne notranje vzgibe in duhovni voditelj. Le-ta je izkušen v duhovnih stvareh in pomaga človeku razbirati dobre od slabih nagibov. Duhovne vaje, ki skušajo biti čimbolj zveste prvotni Ignacijevi metodi, danes imenujemo ignacijanske duhovne vaje ali duhovne vaje v tišini, ker sta zanje značilna osebno delo in osebna molitev. V Sloveniji je vsako leto vrsta tečajev, ki trajajo od nekaj dni do enega meseca. Poleg tega jezuiti vodimo razna srečanja, tečaje in duhovne vaje za vse starosti in sloje: za mladino, študente, pare, ki se nameravajo poročiti, zakonce itn. Ignacijanska duhovnost je živa v Skupnosti krščanskega življenja, ki združuje tiste, ki želijo v svojem duhovnem življenju uresničevati Ignacijevo duhovnost. Jezuitsko šolstvo
S tem so zadeli v črno, saj so ponudili nekaj, kar so tedanja naglo rastoča mesta še kako potrebovala: vzgojni koncept za mladino. Prošnje mest in deželnih vlad, naj jezuiti tudi pri njih odprejo svojo šolo, so začele zasipavati vrhovno vodstvo mladega reda že za časa Ignacijevega življenja. Jezuitske šole so se odlikovale po pedagoški in vzgojni učinkovitosti. Kot humanistične šole so s posredovanjem enega jezika (latinski jezik je bil takrat jezik izobraženca, trgovca, politika, umetnika in duhovnika) in latinsko-grške kulture so močno prispevale k uveljavljanju enotnega evropskega prostora. Leta 1600 so jezuiti imeli 245 kolegijev; leta 1710 jih je bilo 770. V stoletjih, ki so prihajala, je šel razvoj v evropskih državah v smer nacionalnega živega jezika in močne nacionalne države, s čimer se je pomen jezuitskih humanističnih šol zmanjšal. Red je bil med leti 1773 in 1814 v večini evropskih držav ukinjen. Po ponovni vzpostavitvi poskus, da bi se v Evropi ponovila uspešna zgodba jezuitskih gimnazij in univerz, ni uspel. Latinščina kot jezik in kultura je morala prepustiti prostor živim jezikom. V vmesnem obdobju so tudi države same poskrbele za široko mrežo osnovnega in višjega šolstva, zato so jezuitke privatne šole lahko samo še zapolnile luknje. Drugače pa je šel razvoj na drugih celinah. Danes deluje po svetu skoraj 3.000 jezuitov v približno 200 ustanovah visokih šol, na katerih študira okoli pol milijona študentov. Poleg tega vodijo jezuiti še okroglo 500 različnih šol in akademskih središč. Vseh učencev na teh šolah je okoli 1.5 milijona. Če upoštevamo še z jezuiti povezane šole v špansko govorečih deželah, moramo prišteti nadaljnjih 470 šol s 500.000 učenci. Misijoni
Poleg verske dejavnosti je omembne vredno tudi delo jezuitov za kulturni, znanstveni in socialni razvoj novih evropskih kolonij. Vanje so prinesli svoje šole in znanstvenen inštitucije; zavzemali so se za človeško ravnanje z domorodci, ki so jih evropski kolonizatorji dostikrat imeli za nižja bitja. Najbolj znan podvig na tem področju so takoimenovane redukcije v Južni Ameriki. V njih so jezuiti zbirali Indijance, jih zaščitili pred pohlepnimi evropskimi priseljenci, jih izobrazili na način, ki je bil njim blizu, in jih učili sodobnega načina življenja, da bi mogli postati enakovredni evropskim priseljencem. Iz političnih razlogov (zaradi protestov evropskih kolonizatorjev) so bile redukcije ukinjene. Njihove razvaline še danes pričajo o enkratnem poskusu jezuitov, da bi na človeški način seznanili ameriške domorodce s pridobitvami evropske kulture. Ta podvig je pred nekaj leti želel prikazati film "Mission". Jezuiti v Sloveniji
Za stalno so se jezuiti naselili v Ljubljani leta 1597 in takoj začeli graditi kolegij - šolo. V ta namen so dobili dohodke od razpuščene pleterske kartuzije in cerkev sv. Jakoba (danes na Levstikovem trgu). Kolegij je leta 1602 začel služiti svojemu namenu, do leta 1615 je bila dograjena tudi cerkev. Sredi 17. stoletja se je v njem šolalo okrog 700 otrok, v začetku 18. stoletja pa že nad 900. Pomeni tudi začetek visokošolskega študija v Ljubljani, saj so bila na njegovem učnem načrtu od leta 1619 dalje nekatera predavanja, ki sodijo na univerzo. Vrsta znanih ljudi je študirala ali poučevala na ljubljanskem kolegiju do ukinitve leta 1773: Janez Čandik, Ožbalt Gutsman, Gabrijel Gruber in mnogi drugi. Na slovenskem ozemlju so delovali jezuiti še v Mariboru (kolegij ustanovljen 1757), Gorici (začetek gradnje kolegija 1631), Trstu (jezuiti so tja prišli l. 1619), vplivna sta bila tudi kolegija v Gradcu (v sedemdesetih letih 16. stoletja je imel kolegij že 200 dijakov, l. 1586 je dobil naslov univerze) in Celovcu (prihod jezuitov 1604; l. 1615 je kolegij imel 500 dijakov). Po ukinitvi reda leta 1773 je bilo premoženje ljubljanskega kolegija dano v oskrbo državnemu verskemu skladu. Kolegij je kmalu zgorel, 637 knjig, ki so jih rešili, pa je cesarica Marija Terezija namenila splošni rabi v ljubljanskem liceju. Te knjige tvorijo prvi fond današnje Narodne in univerzitetne knjižnice. Ponovno so prišli v Slovenijo leta 1870 kot voditelji ljudskih misijonov, vendar so morali deželo tri leta pozneje zapustiti, ker niso imeli dovoljenja civilnih oblasti. Po letu 1884 so prihajali v stolnico kot majniški pridigarji. Škof Missia jim je kupil hišo pri Sv. Florijanu (danes Gornji trg), leta 1896 pa so začeli graditi hišo na Poljanah, danes Zrinjskega ulica. Leta 1912 so prav tam začeli graditi cerkev Sv. Jožefa (dokončana 1922), leta 1925 so zraven zgradili še dom duhovnih vaj. Pred drugo svetovno vojno so jezuiti na Poljanah vodili Marijine družbe za može in žene, za dijake, vodili so ljudske misijone, urejali Glasnik Srca Jezusovega z naklado 40.000 izvodov. Leta 1932 so ponovno prišli tudi v Maribor, od koder so jih Nemci na začetku vojne izgnali. Po zmagi komunistične revolucije je bil ves kompleks Sv. Jožefa na Poljanah leta 1949 protipravno vzet, ljubljanski jezuiti pa so bili bodisi zaprti ali izgnani na napol porušen grad Bogenšperk. Tam so ostali do leta 1964, ko so prevzeli v upravo župnijo Borovnica. V Mariboru so smeli ostati v svoji hiši. 1970 je bilo zgrajeno novo župnišče v Dravljah, leta 1985 prav tam nova cerkev Kristusovega učlovečenja. Leta 1980 je bila odprta nova redovna hiša na Poljanah v bližini Sv. Jožefa, kjer je uredništvo revije Communio - Kristjanova obzorja. Leta 1982 so jezuiti prevzeli v upravo župnijo Sv. Jakoba v starem delu Ljubljane. Sodelujejo tudi z italijanskimi jezuiti v stari Gorici. Od leta 1963 dalje je slovenska provinca Družbe Jezusove upravno samostojna. Danes je jezuitov - Slovencev 84. 65 jih živi in dela v Sloveniji, 19 jih je razkropljenih po svetu. Od prvih je 40 duhovnikov, 19 študentov in 7 redovnih bratov. Ostali živijo in delajo v osrednjih inštitucijah v Rimu, v misijonih v Zambiji in na Japonskem in drugod po svetu.
Naslov:
Literatura:
|