"Redovna skupnost je predvsem skrivnost, ki jo je treba sprejeti s hvaležnim srcem v jasni razsežnosti vere" (BŽS 12). Tako je bila sprejeta in tako je zaživela tudi kongregacija Šolskih sester de Notre Dame, ko je Karolina Gerhardinger, z redovnim imemom Marija Terezija Jezusova, 24. oktobra 1833 še z dvama dekletoma začela skupno redovno življenje v kraju Neunburg vorm Wald na Bavarskem. Skupnost je zaživela, ker je božji klic našel odgovor v srcih ljudi, ki so bili močni v veri, daljnovidni in pogumni v dejanju. In iz tega medsebojnega prepletanja božjega klica in človeškega odgovora kongregacija živi še danes.

Življenje in delo prve skupnosti je bilo prežeto z apostolsko duhovnostjo in osebno duhovnostjo ustanoviteljice; ta duhovnost je oblikovala življenje sester in globoko vplivala na mnoge druge. Iz hrepenenja, da bi bili vsi eno v Bogu, je Mati Terezija utemeljila kongregacijo v evharistiji, jo zasidrala v uboštvu in jo posvetila Mariji. Žena globoke vere, ki je vedno iskala božjo voljo, se je borila za edinost v naši mednarodni skupnosti in odgovorila na nujne potrebe, ko je posebej skrbela za uboge in vzgajala s širokim pogledom na svet.

Sama je z rodne Bavarske popeljala prve sestre v enajst dežel Evrope in na ameriški kontinent (1847). Na potrebe tedanjega časa so sestre odgovorile z vzgojo deklet predvsem v osnovnih šolah, pa tudi v sirotnišnicah, dnevnih zatočiščih in strokovnih šolah. Prav tako so vzgajale bodoče učiteljice in utirale pot v razvoju otroških vrtcev. Za dekleta, ki so delale po tovarnah, so ustanovile domove in posrkbele za večerne šole, v katerih so jim nudile osnovno izobrazbo.

Vse to vzgojno delo kongregacija šolskih sester de Notre Dame vrši tudi danes v deželah Evrope (10 provinc: Bavarska, Westfalija, Berlin, Avstrija, Italija, Slovenija, Poljska, Češka, Romunija in Madžarska), obeh Amerik (11 provinc: Baltimore, Canada, Chicago, Dallas, Mankato, Milwaukee, St. Louis, Wilton; Argentina, Porto Alegre, Sao Paolo; ter regiji Japonska in Guam), Azije in Afrike (misijonska področja) - seveda prilagojeno novim razmeram in potrebam. Danes je naš največji poudarek na skrbi za uboge, kar je razvilo vzgojno in misijonsko dejavnost kongregacije zlasti v deželah Latinske Amerike (Mehika, Guatemala, Honduras, El Salvador, Puerto Rico, Peru, Bolivija, Čile, Argentina, Brazilija, Paragvaj) in v Afriki (Gana, Nigerija, Sierra Leone, Kenija, Gambija).

V SLOVENIJO so prišle Šolske sestre de Notre Dame iz Gorice in sicer v Šmihel pri Novem mestu, 29.novembra 1886. Le nekaj dni kasneje 3. oktobra, so bile predstavljene ljudem pri slovesni božji službi. "V izbranih besedah je novomeški prošt Peter Urh vernikom povedal, kako velika dobrota je, da so prišle k njim sestre, ki bodo poučevale njihove otroke." Takoj v prvih dneh se je v dva razreda vpisalo 90 otrok. Ob nedeljah pa so prihajala manjša in starejša dekleta, ki bi se rade kaj naučile.

Sestre so povsod posvečale največjo skrb najbolj pomoči potrebnim. V Šmihelu so odprle za gluhoneme deklice prvo šolo v slovenskem jeziku. To šolo, ki so jo začele 15.decembra 1886, so imele do leta 1912, ko je bila v Ljubljani ustanovljena državna šola za gluhonemo mladino.

Šola v Šmihelu se je lepo razvijala: ljudski šoli se je pridružila meščanska in gospodinjska šola ter trgovski tečaj. V vzgojnem zavodu so imele dom deklice iz bližnje in daljne okolice. Sestre so razširile svoje delovanje in povsod skrbele za oblikovanje celotnega človeka, za vzgojo vernih krščanskih žena in mater.

Polagoma so sestre ustanavljale nove domove: V Ljubljani vzgojni zavod in otroški vrtec; v Šentjerneju otroški vrtec in gospodinjsko šolo; prav tako v Žireh; na Jesenicah otroški vrtec, dom za dijakinje, vodstvo ljudske kuhinje, v Ljubljani delo v mestnem zavetišču Antona Jerine, v Beogradu vzgojni zavod.

Leta 1937 so bili dani pogoji za ustanovitev jugoslovanske province. Sedež province je bil najprej v Šmihelu (1937-1948); na Strugi (1948-1968); v Ljubljani (Podutiška 62: 1968 - 1985); od 12. oktobra 1985 pa je na Šišenski 56. SLOVENSKA provinca smo od 26. julija 1993.

Po drugi svetovni vojni, 25. marca 1946, je bila zaprta šola v Šmihelu. Sledil je zakon o nacionalizaciji. V decembru 1948 so sestre preselili na grad Strugo. Sestre so skupno poprijele za delo, vsaka na svojem mestu: kot delavke na državni ekonomiji, kot kuharice, perice, šivilje, likarice, vrtnarice, v zarkistijah, prale so cerkveno perilo, pekle hostije in podobno. Ko se je pokazala možnost, so začele s poukom verouka, posameznikov in majhnih skupin, pripravljale na prejem zakramentov, vodile otroške zbore; nekoliko kasneje so začele pripravljati duhovna srečanja in duhovne vaje za mlade ter razne tečaje.

Na Primorsko so prišle naše sestre prav tako iz Gorice in sicer v Ilirsko Bistrico, 21. novembra 1888. Iz skromnih začetkov se je zavod lepo razvijal. Med obema vojnama je bila Ilirska Bistrica pod italijansko oblastjo, sestre pa so ostale povezane z ljudsrtvom. V Trnovem so ostale sestre ves čas od ustanovitve: odvzeto jim je sicer bilo vse, smele pa so ostati v majhnem delu velikega samostana.

In kako je danes? Je ideal blažene Matere Terezije Jezusove Gerhardinger privlačen tudi danes? Kako bi delala danes? Čemu bi dajala prednost ? Ta in podobna vprašanja so za nas nenehen izziv za to, da bi izvrševale svoje poslanstvo v apostolskem služenju, usmerjenem v vzgojo, prepričane, kot je bila naša ustanoviteljica, da je mogoče svet spremeniti samo, če se spremenijo ljudje; da kot ona delujemo v šolah in na drujih področjih, v katerih je vzgoja posebno nujna; da kot ona nikogar ne izključujemo iz svojih skrbi; da smo po njenem zgledu posebej pozorne do otrok, mladine in žena, pri vsem tem pa si prizadevamo za celostno vzgojo človeka. - To imamo pred očmi sestre slovenske province, ki nas je 59, živimo in delujemo pa v 10 skupnostih v ljubljanski nadškofiji in v koprski škofiji ter ena v zamejstvu.

Če smo se v danih možnostih posvečale predvsem pastoralnemu delu v vseh mogočih oblikah, pa sedaj načrtujemo, kako bi se vrnile nazaj k naši specifični karizmi. Zavedamo se, da trenutno še nimamo možnosti neposrednega dela v šolah, zato pripravljamo razne tečaje (šiviljski, kleklarski, kuharski; počitniško delavne tedne, itd.), združene z duhovnim poglabljanjem. Še naprej pa ohranjamo tudi razne krajše oblike poglablanja (enodnevne duhovne obnove, za konec tedna), duhovne vaje in podobno. Tudi dekletom, ki stanujejo pri nas, skušamo bolj neposredno stati ob strani, jih vzgajati in jim tako pomagati razviti njihove osebnosti.

Ideal je velik, zato se zavedamo, kako močno mora biti temelj in središče našega osebnega, skupnega in apostolskega življanja naše združenje z Bogom. Zato je molitev naš stalni odgovor na nenehni božji klic k poslanstvu, h kateremu nas Mati Terezija spodbuja z besedami; "Služimo troedinemu Bogu vse življenje v veselju, poslušajmo ga in ljubimo ga nad vse."